Bogata arheološka najdišča so potrdila, da je bival človek v dolini Glinščice že v neolitiku. Dolina Glinščice je edina naravna pot iz današnje Slovenije do morja preko strmih kraških pobočij. Zaradi svoje biotske raznovrstnosti je bila leta 1996 razglašena za naravni rezervat.

Najznačilnejša posebnost doline je opazen nenaden prehod med celinskim in mediteranskim podnebjem. Zaradi različne izpostavljenosti soncu in burji, je pri isti višini preko 10 stopinj Celzija razlike, kar logično vpliva na lokalno rastlinstvo. Zaradi teh posebnosti nudi dolina raziskovalcem izredno priložnost za preučevanje različnih geoloških pojavov, kakor tudi živalstva in že omenjenega rastlinstva.

Dolina Glinščice ima poleg naravnih lepot prav tako tudi pestro zgodovino. Posebno vodoravne jame na desni strani doline poimenovane Jame z okni, so bile zelo pripravne za bivanje (zaradi odlične klimatizacije) že v rimskih časih, a naj bi te jame služile predvsem kot skladišča in hlevi. Na področju doline je zraslo in bilo uničenih tekom stoletij že več gradov in utrdb: Muhov grad, dvorec Robida (Fünfenberg), Tabor nad Botačem in grad Vikumberg pri Beki (arheološka lokaliteta Lorencon). Z zgodovino je povezana tudi cerkvica Marije na Pečah. Legenda pravi, da jo je dal sezidati Karel Veliki, ker je hotel biti tu pokopan. Gre za najstarejše svetišče v dolinski občini. Stara je tudi naša izletniška kmetija Pri Čukovih , saj ima že 10-letno tradicijo priprave prvovrstne domače hrane na tem območju.